Leta 1858 je norveško prestolnico prizadel velik požar, v katerem je 14. avgusta veliko hiš na najboljših lokacijah mesta pogorelo do tal, z vsem premoženjem. Obsežne predele mesta je bilo treba ponovno zgraditi in jih opremiti, zato se je med lokalnimi mizarji izredno povečalo povpraševanje po tujih vrstah lesa. V mestu pa ni bilo podjetja, ki bi lahko izpolnilo to nepričakovano visoko povpraševanje. Zato se je Wilhelm vrnil v Hamburg in kupil tri svežnje lesa visoke kakovosti, predvsem zelo iskanega mahagonijevega. To je bil začetek novega pomembnega posla, tokrat s tujimi vrstami lesa in izdelovanjem kakovostnega furnirja.

Wilhelm Jordan je preminil 19. marca 1879 star 70 let in za seboj pustil uspešen poslovni imperij ter naslednike, ki so bili sposobni ohraniti in razvijati njegov posel. Umrl je kot premožen in spoštovan meščan Christianie. Njegov najstarejši sin Fredrik William Jordan, rojen 4. septembra 1841, je izdelovanje glavnikov in krtač nadaljeval. V tistem času so se z izumom parnega stroja v industrijski proizvodnji pojavile električne žage in stružnice ter povečale proizvodno učinkovitost, vendar pa se je izdelava krtač še vedno zanašala na izurjenost obrtnikov, ki so izdelke v celoti izdelovali ročno – od najfinejših luksuznih krtač do preprostih metel in čistilnih ščetk.

V sedemdesetih letih 19. stoletja so mestne ulice po vsej Evropi še vedno pometali z brezovimi metlami. Vendar pa so v tistem času v ZDA že začeli izdelovati metle s ščetinami piasava, ki se uporabljajo še danes. Inovacija je kmalu prodrla tudi v Evropo in na Norveško. Friderik W. Jordan je prvi prepoznal priložnost in prek svojih poznanstev na Danskem stopil v stik s strokovnjakom Carlom Jeppesenom. Ta se je kmalu zatem s svojo družino preselil v Christianio in začel proizvajati piasavo. Poleg poslovnih interesov je ta nadarjeni Danec imel tudi željo po delovanju v družbenem življenju mesta, tako da je bil ključen pri razvoju norveške laburistične stranke, katere predsednik je bil od leta 1894 do 1897. Od leta 1917 do 1919 je bil tudi prvi laburistični župan norveške prestolnice. Zelo zanimiv in vsestranski človek je v zgodovini Christianie in Norveške pustil velik pečat. Umrl je januarja 1930, pozneje pa so po njem poimenovali ulico v četrti Sandaker v Oslu.